Profil
Zaradi fašističnega preganjanja je leta 1932 emigriral v Jugoslavijo. 19. junija 1941 se je pridružil partizanom na Mokrcu in postal komandant četnega taborišča. Septembra 1941 je bil na Primorskem kot komisar primorske čete. Padel je 18. aprila 1942 na Nanosu v spopadu z italijansko vojsko.
(Vir: brošura ”40. obletnica postavitve spomenika NOB na Proseku”)
—————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————
Rodil se je na Proseku 2. avgusta 1906 v družini Ivana in Marije Verša. Kot sin malega kmeta je občutil vso težo trdega življenja. Po osnovni šoli se je šel učit kovaškega poklica. Pozneje se je izučil še za potapljača in se kot tak zaposlil pri potapljaškem podjetju v Trstu. Ko mu je leta 1932 lastnik podjetja zagrozil z odpustitvijo, če bi si ne poitalijančil priimka ter se vpisal v fašistično stranko, je Milko sam odpovedal službo ter ilegalno odšel v Jugoslavijo.
Tudi tam mu ni bilo lahko: ker pa je bil vešč v svojem poklicu, je zaposlitev dobil na Sušaku. Kasneje je delal še v Sloveniji, kjer je bil aktiven član sindikalnih organizacij. Kot primorski emigrant se je vključil v društvo Tabor. Povezal se je z nekaterimi voditelji delavskega gibanja, med njimi z Miletom Špacapanom in Francem Ravbarjem. Leta 1936 je postal član partije. Ob napadu na kraljevino Jugoslavijo se je aprila 1941 prijavil v prostovoljne oddelke.
Po kapitulaciji jugoslovanske vojske ter razkosanju Jugoslavije in Slovenije se je takoj pridružil novonastalemu narodnoosvobodilnemu gibanju. 16. junija 1941 je odšel v partizane na Dolenjsko. Udeležil se je vrste oboroženih akcij, med temi tudi napada na Turjak 31. avgusta 1941. V drugi polovici septembra 1941 pa je že bil komisar Primorske čete, ki je takrat prišla na Primorsko. Med akcijami na Primorskem je bil proti koncu novembra 1941 ranjen v roko. Preko veze je prišel v rodno vas Prosek, kjer so mu priskrbeli vse potrebno za operacijo v tržaški bolnišnici. Policija ga je imela sicer za sumljivega, vendar mu je uspelo izogniti se nadzoru.
Prve dni januarja 1942 je bil ponovno med primorskimi partizani. Sodeloval je v vseh naslednjih uspešnih akcijah do bitke na Nanosu, 18. aprila 1942, kjer je bil prvi večji spopad med slovenskimi primorskimi partizani in italijansko vojsko. Ta spopad je pomenil pravo prelomnico v zgodovini slovenskega partizanskega gibanja na Primorskem.
(Vir: brošura ”20 let spomenika padlim v N. O. B. na Proseku”)