Stojan Batič je bil eden najpomembnejših slovenskih kiparjev prejšnjega stoletja. V Trbovljah je med letoma 1941 in 1944 obiskoval srednjo rudarsko šolo, hkrati je bil tehnični isar v trboveljskem rudniku. Pri devetnajstih letih je vstopil v partizane, kjer se je kot kulturnik in dopisnik pridružil Kozjanskemu odredu.

Po vojni se je vpisal na ljubljansko Akademijo za upodabljajočo umetnost, kjer je diplomiral leta 1949 pod mentorstvom Borisa Kalina. Med letoma 1949 in 1951 je pri Frančišku Smerduju obiskoval kiparsko specialko. Študij je nakar izpopolnjeval v Parizu leta 1958 v ateljeju kiparja Ossipa Zadkina.

Njegova dela zaznamuje predvsem vprašanje uskladitve vsebine in oblike, v slog pa je vnesel grafizem. Njegove figure so značilno trdne in statične. Motiviko je pretežno črpal iz antičnega sveta in slovenskih in evropskih mitov in legend.

Ustvarjal je tako monumentalna dela in spomenike kot manjšo plastiko. V zrelih letih se je ukvarjal še z reliefi, vzporedno s kiparstvom pa se je ukvarjal še z risanjem. Batiča štejemo med predstavnike figuralnega kiparstva. 37 spomenikov je ustvaril tako v Sloveniji kot v tržaškem zamejstvu.

Leta 1960 je bil prejemnik Prešernove nagrade za njegov ciklus Rudarji.