Znani sta nam usodi dveh bratov, Avguština in Oskarja Skerjanca.
Avguštin in Oskar sta bila rojena v Bazovici očetu Ivanu (Johanu) in materi Antoniji Žagar. Skupaj sta imela 6 otrok: Ivana, Stanka, Avguština, Angelo, Marijo in Oskarja. V vasi so jim pravili pri Johanovih.
Najstarejši sin, Ivan, rojen 30. oktobra 1908, se je leta 1927 pridružil tajni organizaciji Borba. Postal je vodja njene celice v Bazovici, sam je pripadal četrti Srenji, kateri je načeloval Franjo Marušič. Med II. svetovno vojno se je pridružil NOB-ju. Deloval je v terenskih odborih OF kot aktivist. Potem, ko so ga izdali, je bil 13. januarja 1944 aretiran. Zaprli so ga v begunjske zapore, nato pa v taborišče Mauthausen. Po osvoboditvi se je vrnil najprej v Bazovico, nato pa je šel v Jugoslavijo.
Ista usoda pa ni dočakala Avguština in Oskarja.

Že pri petnajstih letih se je Avguštin, rojen 16. avgusta 1915, pridružil Črnim bratom, primorskim dijakom, ki so se upirali fašistični oblasti. Organizacija je bila ustanovljena takoj po ustrelitvi bazoviških junakov, septembra 1930. že decembra istega leta so fante aretirali. Člani organizacije so delili letake s protiitalijanskimi sporočili, zbirali orožje, načrtovali napade na fašistične simbole oblasti.
Zatem ko je policija zasegla beležko, kjer je pisalo 17 imen Črnih bratov, so fante aretirali. Med njimi je bil tudi Avguštin. Na beležki je pisalo tudi, da je on tajnik in blagajnik organizacije. Fante so mučili in zasliševali, naposled so ga izpustili. Rekel je, da ne pozna članov bratovščine, razen predsednika, Zorka Rejca, ki ga je povabil. Dodal je še, da k organizaciji ni pristopil, ker je bil še premlad.

Do II. svetovne vojne nimamo veliko informacij o njegovem življenju. Vemo pa, da se je poročil in da leta 1938 se mu je rodil sin Bruno. Od leta 1940 do leta 1943 je služil italijanski vojski v 15. topniškem polku, 6. bataljonu, 15. četi v kraju Bevera in v drugih krajih v Liguriji.
Ko je Italija kapitulirala se je Avguštin vrnil v Trst, kjer je služboval kot natakar v baru na Trgu Vittorio Veneto. 9. septembra 1943 se je pridružil OF, bil je vojaški referent 2. okraja v Trstu. Aretirali so ga 12. marca 1944 in ga zaprli v koronejski zapor. Na seznamu zapornikov niso zapisali, zakaj so ga aretirali.
Zaprli so ga v celico številka 117 skupaj z Giuseppejem Jachičem. Pismo, ki je Jachič pisal sestri, kjer jo je zaprosil za nekaj oblačil in drugih stvari zanj in za Avguština, je prišlo v roke Avguštinove družine. Tako je 3. aprila 1944 brat Oskar šel obiskat Avguština in mu prinesel nekaj oblačil. Avguštin je bil takrat prepričan, da ga bodo odpeljali na prisilno delo v Nemčijo.
Že istega dne pa so ga odpeljai skupaj z drugimi 71. ujetniki na Opčine, kjer so jih ustrelili. Z njihovimi trupli so poskusili krematorijsko peč v Rižarni. Tudi na Opčinah, pri spomeniku posvečenemu 70. talcem, lahko še danes vidimo ploščo posvečeno Avguštinu. Zanjo skrbi družina.

Najmlajši sin Johanovih je bil Oskar, rojen 12. novembra 1921.
Ta je vstopil v NOB 16. aprila 1944, kjer je bil borec minerskega bataljona 30. divizije. Padel je v Trnovskem gozdu 31. marca 1945.
Pokopan je bil v Bazovici 26. novembra 1945 s partizanskim pogrebom.

Ni nam znano, kako je družina izvedela za njuno usodo.